Intima | Igor Štromajer

www.intima.org | pseudo-/para-art

BI Škuc/Exodos SLO Press

… izbor zanimivejših

Pia Brezavšček
Ballettikka Internettikka 2001-2009: We shall never surrender
Radio Študent, 28. april 2009

Ida Hiršenfelder
Pasti spletnih vozlišč in umetniške taktike
Dnevnik, 12. maj 2009

Zala Dobovšek
Festival EXODOS 2: Tehnološke okupacije
Radio Študent, 8. maj 2009

1.

Pia Brezavšček
Ballettikka Internettikka 2001-2009: We shall never surrender
Radio Študent, 28. april 2009

V Galerij Škuc so v okviru Exodosa pripravili retrospektivno razstavo foto-, video- in druge dokumentacije devetnajstih dogodkov, ki so se do danes odvili pod okriljem Ballettikke Internettikke. Kompleksno, a tudi igrivo zasnovan umetniški projekt Igorja štromajerja in Braneta Zormana z gverilskimi akcijami fizično vdira v umetniške institucije in druge kontekste, hkrati pa je z bolj ali manj low-tech tehnologijo poskrbljeno za simultani medmrežni prenos, ki nagovarja partikularno skupnost mnoštva. Kontinuiran projekt Igorja Štromajerja in Braneta Zormana Ballettikka Internettikka nepretrgoma traja od leta 2001, ko se je zgodila prva akcija Net Ballet in se bo predvidoma zaključil ob desetem jubileju. V Galeriji Škuc so v okviru Exodosa pripravili retrospektivno razstavo foto-, video- in druge dokumentacije devetnajstih dogodkov, ki so se do danes odvili pod okriljem Balletikke Internettike. Kompleksno, a tudi igrivo zasnovan umetniški projekt z gverilskimi akcijami fizično vdira v priznane umetniške institucije po svetu in tudi v druge kontekste, hkrati pa je z bolj ali manj low-tech opremo simultano poskrbljeno za medmrežni prenos. Ime Ballettikka Internettikka izhaja iz tendence obeh umetnikov, da bi preko različnih, s sodobno tehnologijo artikuliranih akcij med drugim prevprašala tudi zgodovino baleta kot institucionalne umetniške prakse. Balet in nenazadnje celotno polje uprizoritvenih umetnosti se je namreč vedno posluževalo artificialnosti in izumetničenosti, pa tudi različnih tehnik, ki so ukrotile in skoraj robotizirale telo, zato je jukstapozicija umetnosti in tehnologije v tem primeru še posebej zgovorna. Štromajerjev in Zormanov glavni pripomoček je robot, ki je pravzaprav postal glavni akter, umetnika pa zgolj njegova animatorja preko medija sodobne low-tech tehnologije. Najbolj domiselna in drzna je politična forma gverile, ki jo avtorja prenašata na polje umetnosti. S skrbno zasnovanimi gverilskimi akcijami največkrat ilegalno vdirata v različne umetniške institucije, npr. v prostore Bolšoj teatra v Moskvi, Beograjsko narodno gledališče ali pa milansko Scalo in potem izvedeta neko politično nesmiselno akcijo, kakršne umetniške akcije pač največkrat so. A ravno dejanska ilegalna fizična prisotnost, ki je hkrati digitalno dokumentirana in v resničnem času ponujena v vpogled praktično komurkoli doma pred računalnikom, odpira politični potencial umetnosti preko formacije neke nove spektatorske skupnosti. Ta tokrat ni skoncentrirana v avditoriju, ampak mnoštveno razpršena na domačih foteljih. Omembe vreden v tem kontekstu je projekt Brvi, ki vzporeja teroristični vdor čečenskih skrajnežev v teater Dubrovka in vdor obeh umetnikov v Bolšoj teater. V prvem primeru gre za politično invazijo v umetniško institucijo, ki se konča tragično za publiko. V drugem primeru pa gre za umetniško invazijo v umetniško institucijo, ki se konča skorajda komično za vzpostavljeno internetno medmrežno publiko. Igor Štromajer namreč ironizira pretirano baletno gestiko med poplesavanjem v nekem temnem koridorju pod ali pa v ustanovi. S prevzemom samo forme politične gverilske akcije, ne pa vsebine, projekt znotrajumetniško polemizira z umetniškimi pristopi in odpira nove, hkrati pa se tudi ključno razgrne polje med umetniškim in političnim. Politične so tudi druge akcije umetnikov, ne le tiste gverilske. Vzporedno s prižigom olimpijskega ognja v Grčiji sta umetnika v projektu Olymppikka računalniško simultano simulirala tudi vžig enega od robotov, ki sta jih uporabljala v prejšnjih akcijah in je tako imel že pomensko zgodovino. S tem aktom sta problematizirala tudi geslo olimpijskih iger »One world one dream«, ki nosi preočitne totalitarne reminiscence. V sodobni družbi mnoštva in partikularizma, ki se ključno formira tudi v polju tehnologije preko interneta, je svet res en, a sanj je neskončno mnogo. Tudi v drugih, predvsem novejših projektih se lotevata uničevanja robota, ki je dobil že skoraj status subjekta, te projekte pa spremlja geslo: Robots often cry – why shouldn’t you. V akciji Intermenttikka sta robota zabetonirala na vrh stolpnice v Seulu, signali, ki jih je oddajal, pa so bili prenašani preko GPS-sa na spletno stran intima.org, dokler robotu ni zmanjkalo baterije. V akciji Hydraullikka pa je dva robota stisnila hidravlična stiskalnica. O pomenih desubjektivacije posubjektenih objektov lahko malo pokontemplirate še sami. Glavna baza Ballettikke Internettikke je seveda internet, galerija pa samo pogojno, kot tradicionalni prostor ekshibicije in prezentacije umetnosti. Celotnega nabora projekta na tem mestu ne moremo razprostreti. Tako da če želite podrobneje raziskati internetni balet in dirigiranje mp3 orkestru, ki – brez skrbi – nima dosti zveze s konvencionalno baletno estetiko, obiščite internetno stran http://www.intima.org/bi/. Na tem mestu gre opozoriti na predstavitev in performans v okviru Exodosa, ki se bosta odvila 7. maja. Zaradi zanimive in domiselne postavitve in ker gre za redko priložnost, da v živo vidite robote, opremo, ki je bila uporabljena v gverilskih akcijah in predvsem unikatno fotodokumentacijo, pa priporočam tudi ogled razstave v Škucu.

2.

Ida Hiršenfelder
Pasti spletnih vozlišč in umetniške taktike
Dnevnik, 12. maj 2009

Letošnji festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos so, tako kot že v minulih letih, pospremili nekateri dogodki, ki prepletajo različna področja umetniških praks in teorije. Še posebno z dvema dogodkoma so posegli na izjemno zanimivo področje umetniških taktik v medijskem in medmrežnem okolju, ki sta uporabo medijskih orodij predstavila kot temeljno konceptualno izhodišče za izražanje družbenokritičnih idej. Moč in verodostojnost njihovega delovanja ni v učinkovitosti teh akcij, temveč v potencialu, ki ga akcije sugerirajo. V mislih imamo dva dogodka: diskusijo ob izidu nove številke časopisa za scenske umetnosti Maska z naslovom Strategije proti zankam nadzora – Nekaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti, ki je potekala v kavarni Metropol, in predstavitev projekta Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja in Braneta Zormana v Plesnem teatru Ljubljana.
[…]
Ob retrospektivni razstavi niza umetniških projektov s skupnim naslovom Ballettikka Internettikka, ki bo do 21. maja razstavljena v Galeriji Škuc, pa sta Igor Štromajer in Brane Zorman “uprizorila” predstavitev projekta tudi v Plesnem teatru Ljubljana. Avtorja v seriji umetniških akcij izjemno subtilno in z veliko humorja prepletata gverilske teroristične akcije z razvojem tehnologije medmrežnega prenosa v živo, nadzornih kamer in principom performativnih umetnosti, predvsem baleta in glasbene kompozicije. Izhajata iz domneve, da baletnik svoje telo žrtvuje za neke višje estetske smisle, podobno kot terorist žrtvuje svoje telo za neke višje politične cilje, pri čemer moramo odmisliti implikacije, ki jih ena ali druga žrtev prinaša. Za akcije, ki dajejo vtis visoko tehnoloških orodij, uporabljata izključno zelo primitivne tehnologije, kot so domače prenosne nadzorne kamere za varovanje dojenčkov in plastične igrače, predvsem cenenega robota, ki se pojavlja v večini akcij. Gverilske akcije oziroma internetne koreografije sta povezala z umetniškimi konteksti in z ilegalnim vstopom v nekatere trdnjave umetniških institucij, kot so moskovski Bolšoj teater, milanska Scala ali beograjsko narodno gledališče. Kasneje pa so ilegalne akcije nadomestile anarhistične akcije, s katerimi kritizirata potrošniško družbo (žrtvovanje robota v betonu nakupovalnega središča v Seulu) in mentaliteto brezglavih mas (balet v berlinskem Volksbühne).

3.

Zala Dobovšek
Festival EXODOS 2: Tehnološke okupacije
Radio Študent, 8. maj 2009

Če rečemo, da je bila t. i. prezentacija večletnega projekta BALLETTIKKE INTERNETTIKKE v PTL-ju zgolj pavšalno dokumentarna, tega vsekakor ne smemo enačiti s kakršno koli performativno suhoparnostjo. Nepretenciozni in anekdotično začinjeni povzetki akcij so poleg prereza »umetniško-gverilske« ideologije (- v katero smo se na našem mediju nedavno nazaj že poglobili) in orisov raznolikih metod njene realizacije z dinamičnim nastopom avtorjev Igorja Štromajerja in Braneta Zormana odstirali tudi pester nabor vzorcev mentalitet na različnih koncih sveta – od Moskve in Milana do Velenja in Hong Konga. Dogodek se je s tem tako nedvomno formuliral več kot le teoretična lekcija o ironizaciji tehnološke nakopičenosti v sodobnem svetu, ki se posledično žarči v vsebinski praznosti.

#

Filed under: TEXTS, , , , , , , , , , , ,

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

Final testing for the exhibition (0,04m³ Gallery, Dec 2016) Eric van Hove at Frankfurter Kunstverein Post-internet & free cash. x³ m¹ And for dessert: #Ulay #ulaylifesized @schirnkunsthalle again. Art for breakfast: #Geschlechterkampf / Battle of the Sexes, @staedelmuseum, Frankfurt Upcoming exhibition: "All our knowledge, are begins with the senses, will proceeding then to the understanding, and is ended with reason. Nothing higher than reason." / "Vse naše znanje začne s čutili, bo nadaljevalo z razumom, in se je konča z umom. Nič višja od uma."▪️26 Dec 2016, 0,04m³ Gallery Lazy Saturday afternoon, making xmas decoration with kids: robots made of floral foam, nails, washers, and screws.











    
      

Igor Štromajer aka Intima is a pseudo-/para-artist. He has shown his work at numerous exhibitions, festivals and biennials worldwide, among others at the transmediale, ISEA, EMAF, SIGGRAPH, Ars Electronica Futurelab, V2_, IMPAKT, CYNETART, Manifesta, FILE, Stuttgarter Filmwinter, Hamburg Kunsthalle, ARCO, Banff Centre, Les Rencontres Internationales. His works are included in the permanent collections of the Centre Pompidou in Paris, the MNCA Reina Sofía in Madrid, Computer Fine Arts in New York, and UGM.



















































Powered by Bluedata EU